Zgodovina oglarjenja

Oglarjenje ima v Sloveniji bogato zgodovino, ki sega tisočletja nazaj. V prazgodovini je proizvodnja oglja omogočila pridobivanje kovin, kot so baker, bron in železo. Že v bronasti dobi (okrog 4000 do 3000 pr. n. št.) je baker igral ključno vlogo, medtem ko je železo postalo pomembno v železni dobi (1200 do 500 pr. n. št.), ko so Kelti in druga ljudstva razvila napredne tehnike obdelave kovin. Na naših tleh so bila pomembna topilniška središča, kot na primer pri Vačah pri Litiji, kjer so našli znamenite obredne posode – situle.

V srednjem veku in renesansi je oglarjenje ostalo ključno za rudarstvo in železarstvo. Brez obsežnih gozdov in proizvodnje oglja se te panoge ne bi razvile. S prihodom premoga je oglje v metalurgiji izgubilo primat, a se je vseeno ohranilo v fužinarstvu do konca 19. stoletja.

Največji razcvet je oglarjenje doživelo v 19. stoletju, zlasti okoli leta 1848 na Gorenjskem, v Kočevskem Rogu in drugih delih Slovenije. Z razvojem modernejših načinov železarstva in prevoza se je oglarjenje zmanjšalo. Do leta 1930 je letna proizvodnja oglja, ki je bila namenjena predvsem za izvoz, padla na 28-30 tisoč ton letno. Po drugi svetovni vojni je oglarjenje ostalo prisotno na Dolenjskem in nekaterih drugih predelih, kjer se je ohranilo do danes kot posebnost.

Oglarska dediščina je še vedno vidna po vsej Sloveniji, od Škofjeloškega hribovja do Pohorja in Trnovskega gozda. Ostanki kopišč so razpršeni po gozdovih, kar priča o bogati tradiciji oglarjenja v naši deželi, ki je skozi zgodovino oblikovala našo deželo. Danes v Sloveniji še okrog 50 oglarjev vsako leto postavi približno 100 tradicionalnih oglarskih kop. Po državi vsako leto potekajo različni dogodki, ki prikazujejo to pomembo dediščino, ki je vpisana tudi v Register nesnovne kulturne dediščine, v Oglarski deželi na Dolah pri Litiji pa je razvita celoletna kakovostna oglarska turistična ponudba in samo tukaj lahko postanete čisto pravi oglar za en dan.

Zlagaganje kope

Drva se zlagajo okrog centralnega trikotnika drogov (»strženic«), ki so med seboj povezani z obroči. Nanje naslanjajo drva, in sicer je zlaganje gosto, debelejša polena so v sredini, tanjša pa na obodu. Ta vmesni prazen prostor, ki spominja na dimnik, imenujejo »stržen«. Kopa mora biti paraboloidne oblike in zložena v čim bolj natančen krog. Največkrat postavljajo kope z dvema skladoma drv in na zgornjem skladu oblikujejo še »glavo kope«. Ploskev med obema skladoma imenujejo »sklep«, ploskev med zgornjim skladom in glavo pa »ramena«. Kopa je zložena, ko oglar odreže strženice na vrhu glave.Naša vizija je ohranjanje in spodbujanje tradicije oglarstva v naši regiji. S svojim delovanjem si prizadevamo ozaveščati obiskovalce o kulturnem pomenu te umetnosti, ter jih povezovati z naravo. Verjamemo, da lahko vsak obiskovalec s sabo odnese del te dediščine in tako postane del naše skupne zgodbe.

Kopa velikanka

Tradicionalni postopek izdelave oglja

Tradicionalni postopek izdelave oglja je starodavna tehnika, ki se uporablja že stoletja in temelji na počasnem, nadzorovanem žganju lesa v odsotnosti kisika. Ta proces zahteva veliko znanja, potrpljenja in fizičnega dela. Celoten postopek izdelave oglja traja zelo dolgo, pri srednje veliki kopi okrog 43 dni. Za izdelavo ene tone oglja je običajno potrebnih približno šest do deset ton drv. Izdelava oglja je izjemno naporen proces, ki zahteva neprekinjeno spremljanje in prilagajanje, da se doseže optimalna kakovost oglja.

Postopek je sestavljen iz šestih ključnih faz:

Raziskujte čarobnost našega kraja

Pridružite se nam na nepozabnih oglarstvenih poteh in dogodkih, ki jih ponujamo. Odkrijte lokalno tradicijo in kulturo ter uživajte v edinstvenih doživetjih, ki vas povežejo z naravo. Vsak dogodek je priložnost za sodelovanje in spoznavanje naših običajev. Rezervirajte svoj termin in doživite nepozabne trenutke!